Damijan Janžekovič: Izgubljeno otroštvo

Vse preveč krutih zgodb ostaja skritih za štirimi stenami slovenskih domov. Jih poznamo? Jih razumemo? Ali jih raje ignoriramo, dokler nismo v njih vpleteni? Menim, da se dotikajo vsakogar izmed nas. Prišel je čas, da zrušimo te stene molčečnosti in skrivanja. Med nami je mnogo žrtev, ki morajo biti opažene in ki rabijo našo pomoč, prav tako kot sem jo potreboval jaz, žrtev agresivne mame in neštetih besed, ki jih otrok nikoli v življenju ne bi smel slišati.

Danes živim lepo izpopolnjeno življenje in verjamem, da mi je tako otroštvo bilo dano z nekim namenom – morda prav to, da razumem in pomagam še kakšni ranjeni duši, ki kriči izza zaigranega nasmeha a praznih oči.

Izgubljeno otroštvo je prva knjiga trilogije Iz pekla do življenja, ki je izšla v letošnjem letu.

“Ljudje vedno potrebujemo zgodbe, v katerih junak potuje proti cilju, na poti srečuje različne ovire in težave, na koncu pa kljub temu cilj osvoji. Vsi se namreč vedno znova znajdemo v položajih, kjer se zdi, da je pot naprej nemogoča in da je cilj postal nedosegljiv, zato potrebujemo zgodbe, ki nas spomnijo, da ni poti brez težav, vendar je vsaka težava premagljiva, če najdemo pravi način. To sporočilo dobi še dodatno žlahtnost, kadar vemo, da je zgodba resnična. Knjiga pred nami prinaša takšno zgodbo – naj njeno sporočilo opogumi vse nas, ki se bomo na svoji poti prej ali slej spet znašli pred kakšno oviro.” – p. Primož Jakop, župnik v župniji Ljubljana Dravlje

O avtorju

Damijan je fant, ki uživa v preprostih trenutkih, branju knjig, prijetni družbi in širjenjem dobre volje vsepovsod. Izjemen poslušalec, ki rad prisluhne zgodbam drugih in jih spodbuja, da ne obupajo in sledijo svoji poti.

Imel je težko otroštvo ob agresivni mami, oropan lahkotnega otroštva ljubezni in sprejetosti. A namesto da bi padel v vlogo žrtve, se je odločil, da bo to svojo zgodbo osmislil. Pravi, da se mu je zdelo, da bo najtežje odpustiti mami, pa je bilo še težje odpustiti samemu sebi.

“Za štirimi stenami domov se dogaja marsikaj, česar se ne vidi v mestnih parkih, kjer prevladujejo gruče nasmejanih otrok. A vsi nismo imeli otroštva, ki bi bilo polno iger, ljubezni, topline in sprejetosti. Nekateri smo bili deležni fizičnega in psihičnega nasilja. Namesto dotika ljubezni in topline smo se dodobra spoznali z žalostjo, bolečino, poniževanjem in zapostavljenostjo. Prostor, ki naj bi mu rekli dom, je bil za nas pekel. Večkrat smo zaspali v solzah kot pa se prebudili z nasmehom na obrazu. Tavali smo po ulicah, izgubljeni in pozabljeni. Nismo vedeli, s čim smo si prav mi zaslužili takšno življenje …

A kljub trpljenju smo imeli upanje. Imeli smo željo po življenju. Po Življenju.”

Damijan Janžekovič, Izgubljeno otroštvo (str. 7)

Avtor to knjigo posveča vsem, ki nemo trpijo v bolečinah ran iz otroštva. S svojo zgodbo bi rad pomagal tistim, ki za štirimi stenami doživljajo kaj podobnega, kot je on.

Čas je, da si nehamo zatiskati oči in podamo roko in ramo žrtvam nevarnega domačega okolja.