Intervju

  • Intervju,  Knjige

    Intervju: Deni Kragelj

    Socialna pedagoginja Deni Kragelj je znana pisateljica pedagoških in terapevtskih pravljic, ki s svojimi zgodbami pomaga staršem in strokovnjakom. Njene zbirke omogočajo pravljično vzgojo, ki temelji na stiku z otrokom, sočutnem pristopu in odnosu.

    Izšla je že tretja knjiga. Kako bi jo opisala?

    Knjiga Življenje v hribih je še ena stopnička višje v mojem razvoju. Zdi se mi, da z vsako knjigo rastem, vsaka mi je še bolj všeč. Ta predstavlja živali, ki jih srečamo v hribih, njihove navade in način življenja, ter vsakdanje vzgojne teme, ki bremenijo tako starše kot otroke.

    V čem se razlikuje od prvih dveh?

    Tokrat sem v zgodbe zelo spretno skrila pomembne teme. Ena izmed njih je recimo zloraba. Otrok, ki jo doživlja, bo slišal sporočilo ne da bi se tega zavedal. Prej sem teme iskala v svojem življenju, v tej zbirki pa so pravljice po naročilu bralcev.

    Kako to, da si se odločila biti pisateljica? Je kakšen poseben razlog za to? 

    Izkušnje so me peljale v to smer, želja v meni se je oblikovala in je bilo le vprašanje trenutka, ko bom spisano dala naprej v svet. Največja brca na tej poti je bila hči, ki obožuje moje zgodbice in je največji kritik vseh napak, ki jih naredim ob vnovičnem pripovedovanju. Zato jih je bilo treba zapisati. Tako se je začelo, zdaj pa se kepa le kotali naprej.

    Pa ilustracije. So ti pomembne?

    Glede na to, da so ciljna publika najmlajši, je ilustracija toliko pomembna kot besedilo. Pri tretji knjigi sem sodelovala z novo ilustratorko in mislim, da je tudi ta odločitev bila prava. Vedno iščem umetnika, ki bo like prikazal s karakterjem, v določenem počutju, z izrazno mimiko obraza. Tudi sama se vsake ilustracija zelo razveselim, saj pomembno vpliva na doživljanje zgodbe in je ena izmed prvih povratnih informacij, kako zgodbo vidi nekdo drug.

    Nameravaš izdati še kakšno? 

    Seveda, zdaj sem šele zares dojela, kako vse skupaj poteka. Bralci komaj čakajo nove zgodbe, idej je nešteto. Naslednji projekt bo Življenje v džungli. Ko bo narejen paket petih zbirk, se bom lotila človeškega telesa. Potem pa naprej. Čutim, da sem našla svojo življenjsko pot, ki jo delam dobro, kvalitetno in v njej uživam. Res zahteva ogromno časa in energije, velikega zaslužka ni, me pa izpolnjuje.

    Kako in zakaj si prišla do terapevtskih pravljic?

    Kot mama in pedagog že leta ob branju naletim na pravljice in me jezi njihovo sporočilo. Sprašujem se ali naj jih sploh preberem in kakšen je njihov nauk. Spotoma sem dojela, da nima vsaka knjiga namena in mi je to marsikdaj manjkalo. Kot pedagog sem razvila pristop z zgodbo, ki gradi odnos in tako enostavno razreši nastalo zmedo. Nekaj zame samoumevnega večini ljudi predstavlja znanost. Zato sem se odločila opolnomočiti jih, spodbuditi jih v smeri pravljične vzgoje, da si olajšajo življenje in razvijejo otroke v odrasle s pozitivno samopodobo. Moje zgodbe imajo pedagoški in terapevtski namen, so poučne in pomagajo v vsakdanjem življenju.

    Imaš kakšnega vzornika?

    Moj vzornik je na marsikaterem področju vsestranski človek Marjan Krnjič, ki se je letos žal poslovil od nas. Toliko širine, spodbude, znanja in dojemanja mi je dal, da pri vsaki dilemi v mislih poiščem njegov nasvet. Bil je moj PR manager in mi odprl vrata v svet, za kar mu bom večno hvaležna.

    V tem si bila pri nas prva. Kako gledaš na to? 

    Ponosna sem, ko vidim, da ljudje prepoznajo kvaliteto tega sodobnega pristopa, ga razumejo in dojamejo, da tudi sami lahko ponudijo nekaj podobnega. Ne gledam na ostale kot na konkurenco. Z veliko njih sodelujem in jim pomagam z nasveti, napotki, povratnimi informacijami. Tudi sama imam več strokovnjakov, ki reflektirajo moje delo. Vsakič, ko najdem nove terapevtske pravljice, mi srce zaigra.

    Kje se vidiš čez 10 in 20 let?

    Hehe, v svetu! Z eno nogo sem že zdaj stopila na tuji trg, a je vse še vedno zelo v povojih. Upam, da mi uspe to zavedanje razširiti izven meja majhne Slovenije. Res si želim priti do čim večjega števila otrok. Berem in opazujem načine vzgoje v drugih državah in si večkrat rečem, da moram pohiteti. Prevodi so že pripravljeni, distribucija je pa izziv. Čez 20 let bom pa kimala z glavo in si rekla: “Uspelo ti je!”

  • Milena Miklavčič knjige
    Intervju,  Knjige

    Intervju: Milena Miklavčič

    Milena Miklavčič je slovenska pisateljica, novinarka in ljubiteljska raziskovalka preteklosti. Piše dela, ki so namenjena tako otrokom kot tudi odraslim. Pred kratkim je izdala kar dve novi knjigi Kuharske prismodarije za pobalinčke in babice ter psihološki triler Kje je otrok? Je dobitnica različnih literarnih nagrad in priznanj, predvsem pa je oseba z velikim srcem, ki ji je življenje namenilo veliko lepih in tudi težkih trenutkov.

    Koliko knjig ste izdali do danes?

    Vseh je petnajst. V glavnem so to slikanice, otroške knjige. Prva, Abeceda iz Zakajčkove ulice, je izšla 1995. Pri hrastu na levo je bila leta 2008 izbrana kot najboljša samozaložniška knjiga. Šele potem je sledil ciklus knjig za odrasle. Tako za Ženske, Usode kot za trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače sem bila zgolj zapisovalka zgodb drugih. Saj veste, kako to gre; narekovaj spodaj, narekovaj zgoraj. Kaj svojega nisem mogla dodati. Napisala sem tudi nekaj družinskih knjig za interno uporabo. Najbolj blizu mi je zgodba o Ljerki, ki sem jo zapisala v knjigi Ženska, ki ji je bilo dano.

    V kriminalki Kje je otrok? sem si, poleg otroških knjig, dala duška in domišljiji pustili prosto pot. Kuharske prismodarije, tudi ta je izšla lani, pa je namenjena dvema generacijama; starim staršem in vnukom.

    Vrstni red knjig je prišel “sam od sebe” ali ste ga načrtovali?

    Pri meni se večino stvari zgodi samih od sebe. Nimam sreče s kakšnim velikim načrtovanjem. Pred leti mi je prijateljica povedala, da sta z možem poročne slovesnosti načrtovala dve leti vnaprej. Prijela sem se za glavo! Glede na izkušnje sem prepričana, da bi mi jo usoda nagajivo, če ne celo zlobno zagodla in bi, če bi načrtovala, v tistem času zamenjala vsaj kakšnega partnerja! (smeh) Enako je tudi pri pisanju. Moram reči, da imam zmeraj v delu dve knjigi. Delo mi gre potem hitreje od rok. Pisanje ni enako kot pomivanje posode, ko veš, da moraš to in to postoriti, da bodo lonci naslednji dan pripravljeni za nove kuharske podvige. Pri pisanju pa tega ”moram” ni. Ker se ne da prisiliti. Vse, kar sem napisala, je prišlo spontano. To si upam reči tudi za pravljice, ki sem jih pisala še na roke. In to vsak dan eno!

    Se vidite tudi v tujini ali vas mika samo Slovenija?

    Slovensko tržišče je zelo omejeno. Včasih se celo zdi, da je tistih, ki pišejo več, kot je onih, ki berejo. Ptički brez gnezda, ki so izšli leta 1963, so bili natisnjeni v 80.000 izvodih! Si predstavljate? Danes so pisoči presrečni, če jim, v povprečju, uspe izdati 200, 300 izvodov. V trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače sem vložila več kot trideset let dela. Kriminalko Kje je otrok? sem pisala dve leti. Ne čas ne denar za samozaložbo v Sloveniji nista nikoli povrnjena, zato pa v šali rečem, da smo samozaložniški pisatelji največji prekarski delavci pod soncem.

    Tudi zato, pa ne le zato, si želim, da bi uspela tudi na tujem trgu. Kar sem izdala zadnjo knjigo Kje je otrok? sem prebrala kar nekaj predvsem skandinavskih knjig istega žanra. Upam, da me občutek ne vara, če rečem, da je moj roman celo boljši od naključno prebranih. Hvaležna sem Marjanu, da mi je vlil tisto pravo mero zaupanja, da sem naredila odločilni korak in se odločila za prevod. Upam, da bo tudi na Amazonu zelo uspešen.

    Katero knjigo ste poleg omenjene še izbrali?

    Zdelo se mi je prav, da dam priložnost tudi knjigi za otroke Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi. Knjigica na 25 straneh ima čudovite ilustracije Karin Berce. Tudi zgodba o deklici Ajdi, ki odide po svetu iskat izgubljeno rdečo nogavičko, s katero si pomagajo pri čaranju, je tudi zgodba o dobrem, o prijateljstvu. Mislim, da jo bodo tudi angleško govoreči otroci radi prebirali.

    Po kateri svoji knjigi mislite, da ste najbolj prepoznavni?

    Trenutno je to trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače. Od leta 2014, ko je izšel prvi del, je še zmeraj med najbolj branimi. Vesela sem, da mi je uspelo iztrgati iz pozabe najbolj skriti intimni svet naših dedkov in babic. Izpovedi, ki o spolnosti govorijo precej drugačno zgodbo, kot smo jo dotlej poznali, so zelo unikatne. Mislim, da je moja trilogija, vsaj v takšnem obsegu, edina, ki govori o tabujih, ki ponekod veljajo še danes. Želim si, da bi to trilogijo prebrali vsi Slovenci. Nekateri tudi zato, da bi bolj spoštovali prednike, ki so morali veliko pretrpeti, drugi pa, da bi spoznali, kako se nekateri vzorci, ki nam še danes grenijo medsebojne odnose, prenašajo iz roda v rod.

    Ste pa pri nas ena izmed najbolj priljubljenih pisateljic. Kako gledate na to?

    Veste, kaj mi je najbolj všeč, ko srečam sovaščane? To, da mi rečejo, da se nisem nič spremenila. Po pravici povem, si niti približno ne želim, da bi mi tako imenovana slava stopila v glavo. V prvi vrsti sem še zmeraj mama in babica, otroci pa na takšne reči, kot je nekakšna ”slava”, ne dajo veliko. Okolje, v katerem že vse življenje živim, bi me po drugi strani hitro prizemljilo, če bi se začela obnašati drugače, vzvišeno.

    Po drugi strani je pa res, da mi je bilo v veselje, ko sem sodelovala v Zadnji besedi, ko sem lahko o pisanju spregovorila v medijih, na literarnih večerih, ki jih je bilo več kot 1200. Všeč mi je, ko včasih, ko grem v Ljubljano, stopim v Maxi na kavo, pa kdo od gostov potem prisede in mi reče: ”A vam še jaz lahko povem kakšno zgodbo?” Vidite, v tem pa tiči tista sončna plat biti znan, saj vsakič znova začutim, da se želijo z menoj pogovoriti zato, ker mi imajo kaj povedati in ne zato, da bi z menoj delali selfije.

    Mislite, da ste avtorji dovolj cenjeni?

    V Sloveniji je stanje na področju kulture precej nenavadno, kaotično. Tisti, ki ga poznajo bolje od mene, se bodo strinjali, da imamo, glede na število potrošnikov, daleč preveč ponudbe. Če so imeli še pred nekaj desetletji možnost, da izdajo knjigo le uveljavljeni literati, danes lahko za ugodno ceno knjigo izda vsak. Če se sprehodite med policami v knjižnicah, boste tudi sami ugotovili, da je po knjigah tujih avtorjev več povpraševanja kot po domačih. Zgodi se tudi, da se kakšni mediji družno potrudijo in na ta način pomagajo ustvariti bestseller. Moja trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače je bila izjemno uspešna zato, ker je prva orala ledino na področju življenja in spolnosti naših dedov in babic. Glas o njej pa je potem šel od ust do ust.

    Ogromno ljudi kupi neko knjigo zato, ker je o njej ”nekje nekaj slišal”. A to je še premalo, saj še zmeraj velja, da se od pisanja ne da živeti. In že to veliko pove o tem, koliko so avtorji cenjeni. V majhnem narodu je dobro živeti od kulture misija nemogoče.

    Kako je biti samozaložnik?

    Če dovolite, bom nekaj povedala o lastnih izkušnjah. Ko sem izdala prvo knjigo, sem vzela kredit. S prodajo nisem zaslužila niti toliko, da bi ga poravnala. Malo drugače je bilo kasneje Pri hrastu na levo. Ker je postala najboljša samozaložniška knjiga leta, so jo bralci opazili in segali po njej. Na račun ”dobička” sem potem izdala še Piko na B.

    Zelo podobno se je zgodilo pri Ogenj, rit in kače niso za igrače; če ne bi bilo kredita, vseh stroškov (da tistih, ki sem jih imela s potovanjem po Sloveniji od enega sogovornika do drugega, ne omenjam) ne bi prenesla in druga knjiga ne bi mogla iti v tisk. Sploh ker imam rada, da vse račune sproti poravnam. Na srečo je trilogija postala uspešnica, kar mi je omogočilo, da je nekaj ostalo tudi za Kje je otrok?

    Vsak, ki izda knjigo v slovenskem jeziku, niti približno ne more računati, da bo imel srečo kot J. K. Rowling. Pisateljica je bila na začetku podobna večini med nami. Potem pa je praktično čez noč postala ena najuspešnejših in najbolj branih avtoric v zgodovini sveta. Knjige so bile prodane v več kot 450 milijonov izvodih ter prevedene v kar 73 jezikov. Da bi nek slovenski pisatelj postal enako slaven? Že zaradi jezika je to približno enako verjetno, kot zadeti na loteriji.

    Samozaložniki smo še v težjem položaju. Mi smo v bistvu največji prekarci, ki, za povrhu, iz nič financiramo tako svoje pisanje kot tudi izdajo knjige. Smo neke vrste sadomazohisti, a vseeno to počnemo. Mirne duše lahko rečem, da zaradi ljubezni do pisanja in do knjige.

    Načrtujete izdajo še kakšne knjige? Že veste o čem bo govorila?

    V prihodnjih mesecih bom izdala, če Bog da, dve knjigi; prva bo 4. del Ogenj, rit in kače niso za igrače, s podnaslovom ”Zgodbe iz karantene”, druga pa bo roman, spet krimi-žanr. V njem se bom osredotočila na včasih zelo sporne in napete odnose med materjo in hčerko. Mislim, da se bo marsikdo našel v njej.

    Tudi med otroki ste zelo priljubljeni …

    Dokler ni bilo covida, sem veliko obiskovala tudi šole in vrtce. Rada sem se pogovarjala z mladimi, z otroki. Vesela sem bila, ker so me imeli za eno luštno staro mamo, ki jim pripoveduje o stvareh, ki so jim blizu. Lani sem izdala še eno knjigo, Kuharske prismodarije. V njej so zgodbe za babice in vnuke, pomešane z recepti, ki jih lahko skupaj preizkusijo. V kuhinji se odvijajo najlepši trenutki, če jih, seveda, znamo povezati v celoto. Rada bi videla, da bi knjigo prebirale vsaj babice. Morda bodo v njej dobile idejo, kako pomembno je, da zapisujemo zgodbe, ki se porajajo v času, ko juha brbota v loncu in ko iz pečice diši po jabolčnem zavitku.

  • TimmyKidsTV
    Intervju,  Knjige

    Intervju: Dijana Žiberna

    Dijana je v prvi vrsti mama; televizijka od svojega dvajsetega leta – producentka, dolgoletna voditeljica na kanalu A, naratorka, svoj čas tudi radijska voditeljica, trenutno direktorica marketinga v mednarodnem slovenskem podjetju. Poleg redne službe ustvarjalka interaktivnega YouTube kanala za otroke TimmyKidsTv, ter projekta za vse ljubitelje leposlovja ZgodbaZame.si. Napisala je tudi dve otroški knjigi: “Zeleni traktor in slon” ter “Radovedna Eli”.

    Kako dolgo se ukvarjate s pisanjem knjig in kako to, da ste se za pisanje pravljic sploh odločila?

    Od nekdaj rada pišem in pripovedujem, to drži, a napisala sem zgolj dve otroški knjigi, na kateri sem sicer zelo ponosna, ampak si nikakor ne bi drznila svojemu imenu dodati predznaka pisateljica. Moj navdih za obe napisani pravljici je sin Tim.
    Prva, “Zeleni traktor in slon” je nastala po tem, ko sem si vsaj pol leta izmišljevala vsebino, o takrat Timovih najljubših dveh igračah. Ker se zgodbe o njima, kljub neprestanemu pripovedovanju ni nasitil, sem sklenila, da jo prelijem na papir. Sprva nisem šla tako daleč v razmišljanju, da bi knjigico izdala, potem pa se mi je zamisel, da bi pravljica našla pot do knjižnih polic, zdela obenem tudi krasna predstavitvena pot za moj otroški interaktivni Youtube kanal TimmyKidsTv. Verjela sem, da bom na tak način pridobila kanček več kredibilnosti. In nisem se motila.
    Pravljica o Radovedni Eli pa je pravzaprav vse v kar tudi sama verjamem. Gre za vrednote, ki bi jih v prvi vrsti želela prenesti na svojega otroka in če se v teh vrednotah najdejo tudi drugi starši, potem sem absolutna zmagovalka. Govorimo o radovedni, znanja željni kravici, ki zbere pogum in se iz cone udobja odpravi v neznano. Na poti se sicer sreča z drugače mislečimi, a sledi svoji intuiciji, ki jo na koncu dneva izkleše v kravico, s katero je zadovoljna, pomirjena in srečna. Vse znanje, ki ga je pridobila, pa z veseljem deli med tiste, ki ji želijo prisluhniti.

    Od kod črpate ideje?

    Vodnjak iz katerega črpam, je moje lastno življenje, prepleteno z domišljijo. Vedoželjna sem od nekdaj, rada raziskujem, berem, preizkušam, upam si, verjamem v kliše, da kjer je volja je tudi pot … Občutek, da lahko vse naučeno prenesem na mlajšo generacijo, je neverjetno izpolnjujoč.

    Načrtujete še kakšno?

    Načrtujem ne, želim si pa. Trenutno razvijam nov projekt ZgodbaZame.Si in, če sem iskrena bi si želela v sklopu tega projekta izdati knjigo za nekoliko starejše “otroke”. Ampak nismo še tam.

    Imate pa tudi svoj Youtube kanal za otroke. Kako to? In od kod ideja?

    Ideja za TimmyKidsTV se je rodila po tem, ko sem postala mamica. Medtem ko sem raziskovala katere vsebine so tiste, ki bi si jih želela predvajati svojemu otroku, sem ugotovila, da je teh bore malo.
    Jasno mi je bilo, da za predšolske otroke na spletu primanjkuje interaktivnih video vsebin v slovenskem
    jeziku. V meni se je tako vzbudila želja, da staršem ponudim zaupanja vreden kanal, ki ga bodo otrokom
    predvajali z vedenjem, da so vsebine zabavne, a hkrati poučne. Vsako rubriko sem želela pripraviti premišljeno, na način, da spodbuja otrokovo ustvarjalnost in domišljijo.

    Nam ga opišete?

    TimmyKidsTv ustvarjam s ciljem, da otrok ob ogledu katerega koli videa v svoje možgančke zasidra novo
    znanje. Vsebina je v osnovi namenjena predšolskim otrokom. Tako skupaj telovadimo, izvajamo joga položaje, beremo pravljice, odgovarjamo na Kvizkova vprašanja, pojemo, spoznavamo živali, kontinente, poklice, skupaj rišemo, odkrivamo skrivnosti AbU škatle, ustvarjamo različne izdelke … Vsebine, katerim je dodan znakovni jezik, so sicer namenjene gluhim otrokom, a istočasno se s tem področjem spoznavajo tudi otroci, ki teh težav nimajo. Ustvarjamo tudi logopedske vsebine, s katerimi sicer ne nadomestimo obiska logopeda, a lahko na tak način otroku približamo učenje in ga iz potencialno mukotrpnega, naredimo zabavnega.
    Ob vseh naštetih tematikah pa je cilj ozaveščati jih o moralnih vrednotah, kaj je tisto, kar je zares pomembno in se nekako v današnjem svetu skriva nekje tam zadaj, kot ne bi bilo čisto zares bistveno. Zelo rada uporabim stavek, da želim ustvarjati vsebine, ki so enostavne, zabavne a hkrati poučne.

    Kako bi pa ga opisali v treh besedah?

    Enostaven, zabaven, poučen.

    Kaj načrtujete v prihodnosti?

    Moja dolgoročna vizija je, da TimmyKids postane platforma za vse kreativce, ki radi ustvarjajo za otroke, pa ne vedo, kje in kako bi začeli; ker so sodelovanja za njih brezplačna, se mi zdi to krasna priložnost, da se predstavijo in svoje znanje prenesejo na mlajšo generacijo.

    Imate kakšnega vzornika?

    Na svetu je nemalo ljudi, ki bi jih lahko napisala v odgovor. Ljudi, ki so me kot odraslo osebo navdahnili, izklesali v žensko kakršna sem danes. A vse se začne doma, pri temeljih, ti so bistveni. Starša sta me naučila brezpogojne ljubezni in kljub občasnemu skepticizmu, sta mi dovolila sanjati, živeti
    v vzporednem, domišljijskem svetu. V razumskem življenju sicer uživam, a se mi vseeno zdi nekoliko precenjeno, bi rekla Connie, protagonistka iz knjige “Ljubimec Lady Chatterley” avtorja D.H. Lawrencea, s katero se absolutno strinjam. In ker sta mi dovolila živeti v skladu s to tezo, danes vem, da sta mi naredila največjo uslugo. Zato sta in bosta moja največja vzornika prav onadva.

    Kje se vidite čez 5 in kje čez 10 let?

    Življenje mi je že ničkolikokrat pokazalo, da moj vid topogledno ni najbolj oster. Včasih se žal ne izide vse po načrtih, zato sem opustila to iluzijo in se oprijela miselnosti po Lukovem evangeliju: “Zapomni si preteklost, načrtuj prihodnost, živi danes, ker včerajšnega dne ni več, jutrišnji morda nikoli ne pride.”

    Tako že vrsto let, ne načrtujem tako daleč v prihodnost.
    Vsak dan znova, ljubim, ustvarjam in uživam v vsem, kar počnem.
    Izkušnje so me naučile, da se s tovrstno vnemo pot ustvarja sama, samo upati si moraš in pogumno
    korakati po njej.

  • Intervju,  Knjige

    Intervju: Mojca Glisik in Ilana Zoya Glisik

    Mojca Glisik in njena hči Ilana Zoya Glisik, sta pred dvema mesecema na knjižne police postavili svoji življenjski zgodbi. Mojca se je avgusta 2010, po skoraj 11-tih letih življenja v ZDA, vrnila domov v Slovenijo. Več o knjigah in še marsikaj zanimivega si preberite v nadaljevanju.

    Kdaj je padla odločitev, da bosta napisali knjigo?

    Lansko leto, malo pred poletjem, sem Ilano vprašala: “Kaj če bi midve napisali knjigo; vsaka pol, doživljanje in dojemanje tvoje diagnoze iz osebnega vidika?” Ilana je bila navdušena in je tudi začela takoj pisati. Svoj del je zaključila, še preden sem jaz sploh začela pisati, in materiala je bilo dovolj za samostojno knjigo. Potem sem jaz idejo za svojo knjigo malo razširila in tako moja knjiga vsebuje tudi doživljanje in spopadanje z lastno boleznijo in terapevtski vpogled v spopadanje z različnimi travmami.

    Mojca, kakšna je bila tvoja prva reakcija ob Ilanini diagnozi avtizma?

    Mislim, da sem reagirala tako, kot bi reagirala vsaka mama, ki bi ji povedali, da je z njenim otrokom nekaj narobe. Po začetnem šoku sem iskala milijon argumentov, zakaj temu ni tako. Ker motnja avtističnega spektra pač ni navzven očitna, Ilana pa je še bila majhna, sem manjko nekih razvojnih mejnikov in njene vedenjske posebnosti pripisovala  prav temu, da je še majhna. Bila sem besna na vzgojiteljico, ki me je na to opozorila; seveda je bil to čisti obrambni mehanizem. Ko je Ilana potem tudi uradno dobila diagnozo, pa se mi je svet sesul. O avtizmu do takrat nisem imela pojma in po glavi so mi rojile najbolj črne misli. Kaj bo z mojim otrokom, ko me več ne bo? Mislim, da je to vprašanje tisto, kar mamice otrok s posebnimi potrebami najbolj preganja. In ker vem, kako boli se mi lomi srce, ko slišim zgodbe mamic, katerih otroci prav zares nikoli ne bodo zmogli samostojno živeti. Pri nas je absolutno preslabo poskrbljeno za te mamice. Vse se vrti okrog njihovih otrok. Kje pa so one? Nevidne in neslišane. Kdo jih vpraša, kako so? Ne kako so, ampak kako v RESNICI so?

    Kaj pa ob tvoji diagnozi MS?

    Hehe, ko sem izvedela , da imam MS, sem bila že utrjena. Sicer se šalim, ampak prav zares me to dejstvo ni potrlo. Kot sem tudi v knjigi napisala: “Ko izveš, da imaš otroka s posebnimi potrebami in posledično občutiš neznosno bolečino in strah pred prihodnostjo, se s tem ne more primerjati nobena tvoja bolezen. Nič ni tako strašljivo in tako boleče. In nič ni tako pomembno …”

    Pred leti sta živeli v ZDA. Kaj vaju je pripeljalo v Slovenijo?

    V bistvu moja bolezen. Vedela sem, da moram korenito spremeniti način življenja, v ZDA nisem bila srečna, tam ni bil moj dom …

    Mojca, s čim si se ukvarjala v tujini in s čim se ukvarjaš danes?

    Nekaj časa sem delala kot nepremičninska agentka, potem pa sem odprla pekarno in proizvodnjo brezglutenskih in brezkazeinskih (kazein je mlečni protein) izdelkov. Po prihodu domov sem dokončala magisterij in dodatni dve leti specializacije iz zakonske in družinske terapije in danes opravljam samostojno delo psihoterapevtke.

    Kakšen vpliv je imela selitev na vaju?

    Tisti čas je bil za obe eno najlepših obdobij v življenju. Ilana se je zlahka vključila v povsem novo okolje, čeprav ni znala jezika, sama pa sem na novo zadihala. Vsaj tako se mi je zdelo. Na Slovenijo sem pričela gledati s povsem drugimi očmi. Ko živiš dlje časa v nekem okolju, se sploh ne zavedaš in ne opaziš, kako je lepo. Slovenija je res čudovita.

    Ilana, si študentka 1. letnika medicine. Kako to, da si se odločila ravno za ta študij?

    Medicina združuje mojo ljubezen do znanosti, “lakoto” po učenju in pa željo po tem, da bi pomagala ljudem v stiski in jim omogočila lepše življenje.

    Komu sta knjigi namenjeni?

    Moja knjiga je namenjena staršu otroka z avtistično motnjo, osebi z multiplo sklerozo ali komurkoli, ki se je ali pa se še spopada s kakršnimikoli preizkušnjami ali travmami. Je topla knjiga, ki poboža in da upanje. Ilanina knjiga pa je namenjena staršu otroka z motnjo avtističnega spektra ali odrasli osebi, ki ima to motnjo sama. Obe knjigi pa bi vsekakor priporočila v branje učiteljem in drugim, ki se pri delu srečujejo z otroki s posebnimi potrebami.

    Kakšen je vajin življenjski moto?

    Ilano sem zmeraj učila, da je potrebno spoštovati vsa živa bitja in življenje. Živeti tako, da ti je oseba, ki jo zvečer vidiš v ogledalu všeč in si nanjo lahko ponosen. Tisti notranji mir, četudi naokrog divja vojna, je tisto, kar šteje.

    Kje vaju lahko bralci najdejo in naročijo knjigi?

    Knjigi sta na voljo v knjigarnah DZS, MK, www.galarna.si in www.cangura.com, seveda pa tudi na moji spletni strani www.glisik.com, kjer je možnost plačila s karticami, preko Paypal-a, po predračunu ali po povzetju. Lahko me kontaktirajo tudi na www.glisik.com.

    Najlepša hvala za prijeten pogovor in vse dobro vama želim.

    Mojca Glisik: NE GLEJ STRAN: Napadi pošast pod posteljo!

    Knjiga ne vsebuje samo besed, ampak tudi materine solze, upanje in neštete neprespane noči. Opisuje osebno izkušnjo uspešne poslovne ženske, slaščičarke in psihoterapevtke, ki je kot mama pripravljena premikati gore, da bi svojemu otroku zagotovila srečno in normalno življenje, brez omejitev, ki pestijo tako veliko otrok s posebnimi potrebami. Njena izpoved pa ne opiše samo vzponov in padcev v spopadanju s hčerino diagnozo avtizma, temveč poudari tudi lasten boj z multiplo sklerozo, čemur sledi terapevtski vpogled v to, kako preživeti zunanje in notranje bitke, ne glede na vrsto travme. Čeprav so opisane zgolj osebne izkušnje avtorice, pa je knjiga zgovoren primer, da je z dovolj ljubezni, sočutja in predanosti, mogoče premagati še tako veliko oviro.

    Ilana Zoya Glisik: NE GLEJ STRAN: Življenje z avtizmom

    Knjiga je osebna izpoved dekleta, ki se zaradi motnje avtističnega spektra spopada s številnimi ovirami, ki so ji bile položene v zibko. Velikokrat nerazumljena in deležna pomenljivih pogledov, se bori z obsesivno kompulzivno motnjo, čustvenimi izpadi, motnjo senzornega procesiranja, tesnobo in paničnimi napadi. Sprejmite ta zapis kot osebno povabilo v njen notranji svet, njena občutja, razmišljanje, dojemanje okolice in spoznajte, kako tuj je lahko videti svet skozi oči “čudnega” dekleta.