mislim.net

Milena Miklavčič je slovenska pisateljica, novinarka in ljubiteljska raziskovalka preteklosti. Piše dela, ki so namenjena tako otrokom kot tudi odraslim. Pred kratkim je izdala kar dve novi knjigi Kuharske prismodarije za pobalinčke in babice ter psihološki triler Kje je otrok? Je dobitnica različnih literarnih nagrad in priznanj, predvsem pa je oseba z velikim srcem, ki ji je življenje namenilo veliko lepih in tudi težkih trenutkov.

Koliko knjig ste izdali do danes?

Vseh je petnajst. V glavnem so to slikanice, otroške knjige. Prva, Abeceda iz Zakajčkove ulice, je izšla 1995. Pri hrastu na levo je bila leta 2008 izbrana kot najboljša samozaložniška knjiga. Šele potem je sledil ciklus knjig za odrasle. Tako za Ženske, Usode kot za trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače sem bila zgolj zapisovalka zgodb drugih. Saj veste, kako to gre; narekovaj spodaj, narekovaj zgoraj. Kaj svojega nisem mogla dodati. Napisala sem tudi nekaj družinskih knjig za interno uporabo. Najbolj blizu mi je zgodba o Ljerki, ki sem jo zapisala v knjigi Ženska, ki ji je bilo dano.

V kriminalki Kje je otrok? sem si, poleg otroških knjig, dala duška in domišljiji pustili prosto pot. Kuharske prismodarije, tudi ta je izšla lani, pa je namenjena dvema generacijama; starim staršem in vnukom.

Vrstni red knjig je prišel “sam od sebe” ali ste ga načrtovali?

Pri meni se večino stvari zgodi samih od sebe. Nimam sreče s kakšnim velikim načrtovanjem. Pred leti mi je prijateljica povedala, da sta z možem poročne slovesnosti načrtovala dve leti vnaprej. Prijela sem se za glavo! Glede na izkušnje sem prepričana, da bi mi jo usoda nagajivo, če ne celo zlobno zagodla in bi, če bi načrtovala, v tistem času zamenjala vsaj kakšnega partnerja! (smeh) Enako je tudi pri pisanju. Moram reči, da imam zmeraj v delu dve knjigi. Delo mi gre potem hitreje od rok. Pisanje ni enako kot pomivanje posode, ko veš, da moraš to in to postoriti, da bodo lonci naslednji dan pripravljeni za nove kuharske podvige. Pri pisanju pa tega ”moram” ni. Ker se ne da prisiliti. Vse, kar sem napisala, je prišlo spontano. To si upam reči tudi za pravljice, ki sem jih pisala še na roke. In to vsak dan eno!

Se vidite tudi v tujini ali vas mika samo Slovenija?

Slovensko tržišče je zelo omejeno. Včasih se celo zdi, da je tistih, ki pišejo več, kot je onih, ki berejo. Ptički brez gnezda, ki so izšli leta 1963, so bili natisnjeni v 80.000 izvodih! Si predstavljate? Danes so pisoči presrečni, če jim, v povprečju, uspe izdati 200, 300 izvodov. V trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače sem vložila več kot trideset let dela. Kriminalko Kje je otrok? sem pisala dve leti. Ne čas ne denar za samozaložbo v Sloveniji nista nikoli povrnjena, zato pa v šali rečem, da smo samozaložniški pisatelji največji prekarski delavci pod soncem.

Tudi zato, pa ne le zato, si želim, da bi uspela tudi na tujem trgu. Kar sem izdala zadnjo knjigo Kje je otrok? sem prebrala kar nekaj predvsem skandinavskih knjig istega žanra. Upam, da me občutek ne vara, če rečem, da je moj roman celo boljši od naključno prebranih. Hvaležna sem Marjanu, da mi je vlil tisto pravo mero zaupanja, da sem naredila odločilni korak in se odločila za prevod. Upam, da bo tudi na Amazonu zelo uspešen.

Katero knjigo ste poleg omenjene še izbrali?

Zdelo se mi je prav, da dam priložnost tudi knjigi za otroke Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi. Knjigica na 25 straneh ima čudovite ilustracije Karin Berce. Tudi zgodba o deklici Ajdi, ki odide po svetu iskat izgubljeno rdečo nogavičko, s katero si pomagajo pri čaranju, je tudi zgodba o dobrem, o prijateljstvu. Mislim, da jo bodo tudi angleško govoreči otroci radi prebirali.

Po kateri svoji knjigi mislite, da ste najbolj prepoznavni?

Trenutno je to trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače. Od leta 2014, ko je izšel prvi del, je še zmeraj med najbolj branimi. Vesela sem, da mi je uspelo iztrgati iz pozabe najbolj skriti intimni svet naših dedkov in babic. Izpovedi, ki o spolnosti govorijo precej drugačno zgodbo, kot smo jo dotlej poznali, so zelo unikatne. Mislim, da je moja trilogija, vsaj v takšnem obsegu, edina, ki govori o tabujih, ki ponekod veljajo še danes. Želim si, da bi to trilogijo prebrali vsi Slovenci. Nekateri tudi zato, da bi bolj spoštovali prednike, ki so morali veliko pretrpeti, drugi pa, da bi spoznali, kako se nekateri vzorci, ki nam še danes grenijo medsebojne odnose, prenašajo iz roda v rod.

Ste pa pri nas ena izmed najbolj priljubljenih pisateljic. Kako gledate na to?

Veste, kaj mi je najbolj všeč, ko srečam sovaščane? To, da mi rečejo, da se nisem nič spremenila. Po pravici povem, si niti približno ne želim, da bi mi tako imenovana slava stopila v glavo. V prvi vrsti sem še zmeraj mama in babica, otroci pa na takšne reči, kot je nekakšna ”slava”, ne dajo veliko. Okolje, v katerem že vse življenje živim, bi me po drugi strani hitro prizemljilo, če bi se začela obnašati drugače, vzvišeno.

Po drugi strani je pa res, da mi je bilo v veselje, ko sem sodelovala v Zadnji besedi, ko sem lahko o pisanju spregovorila v medijih, na literarnih večerih, ki jih je bilo več kot 1200. Všeč mi je, ko včasih, ko grem v Ljubljano, stopim v Maxi na kavo, pa kdo od gostov potem prisede in mi reče: ”A vam še jaz lahko povem kakšno zgodbo?” Vidite, v tem pa tiči tista sončna plat biti znan, saj vsakič znova začutim, da se želijo z menoj pogovoriti zato, ker mi imajo kaj povedati in ne zato, da bi z menoj delali selfije.

Mislite, da ste avtorji dovolj cenjeni?

V Sloveniji je stanje na področju kulture precej nenavadno, kaotično. Tisti, ki ga poznajo bolje od mene, se bodo strinjali, da imamo, glede na število potrošnikov, daleč preveč ponudbe. Če so imeli še pred nekaj desetletji možnost, da izdajo knjigo le uveljavljeni literati, danes lahko za ugodno ceno knjigo izda vsak. Če se sprehodite med policami v knjižnicah, boste tudi sami ugotovili, da je po knjigah tujih avtorjev več povpraševanja kot po domačih. Zgodi se tudi, da se kakšni mediji družno potrudijo in na ta način pomagajo ustvariti bestseller. Moja trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače je bila izjemno uspešna zato, ker je prva orala ledino na področju življenja in spolnosti naših dedov in babic. Glas o njej pa je potem šel od ust do ust.

Ogromno ljudi kupi neko knjigo zato, ker je o njej ”nekje nekaj slišal”. A to je še premalo, saj še zmeraj velja, da se od pisanja ne da živeti. In že to veliko pove o tem, koliko so avtorji cenjeni. V majhnem narodu je dobro živeti od kulture misija nemogoče.

Kako je biti samozaložnik?

Če dovolite, bom nekaj povedala o lastnih izkušnjah. Ko sem izdala prvo knjigo, sem vzela kredit. S prodajo nisem zaslužila niti toliko, da bi ga poravnala. Malo drugače je bilo kasneje Pri hrastu na levo. Ker je postala najboljša samozaložniška knjiga leta, so jo bralci opazili in segali po njej. Na račun ”dobička” sem potem izdala še Piko na B.

Zelo podobno se je zgodilo pri Ogenj, rit in kače niso za igrače; če ne bi bilo kredita, vseh stroškov (da tistih, ki sem jih imela s potovanjem po Sloveniji od enega sogovornika do drugega, ne omenjam) ne bi prenesla in druga knjiga ne bi mogla iti v tisk. Sploh ker imam rada, da vse račune sproti poravnam. Na srečo je trilogija postala uspešnica, kar mi je omogočilo, da je nekaj ostalo tudi za Kje je otrok?

Vsak, ki izda knjigo v slovenskem jeziku, niti približno ne more računati, da bo imel srečo kot J. K. Rowling. Pisateljica je bila na začetku podobna večini med nami. Potem pa je praktično čez noč postala ena najuspešnejših in najbolj branih avtoric v zgodovini sveta. Knjige so bile prodane v več kot 450 milijonov izvodih ter prevedene v kar 73 jezikov. Da bi nek slovenski pisatelj postal enako slaven? Že zaradi jezika je to približno enako verjetno, kot zadeti na loteriji.

Samozaložniki smo še v težjem položaju. Mi smo v bistvu največji prekarci, ki, za povrhu, iz nič financiramo tako svoje pisanje kot tudi izdajo knjige. Smo neke vrste sadomazohisti, a vseeno to počnemo. Mirne duše lahko rečem, da zaradi ljubezni do pisanja in do knjige.

Načrtujete izdajo še kakšne knjige? Že veste o čem bo govorila?

V prihodnjih mesecih bom izdala, če Bog da, dve knjigi; prva bo 4. del Ogenj, rit in kače niso za igrače, s podnaslovom ”Zgodbe iz karantene”, druga pa bo roman, spet krimi-žanr. V njem se bom osredotočila na včasih zelo sporne in napete odnose med materjo in hčerko. Mislim, da se bo marsikdo našel v njej.

Tudi med otroki ste zelo priljubljeni …

Dokler ni bilo covida, sem veliko obiskovala tudi šole in vrtce. Rada sem se pogovarjala z mladimi, z otroki. Vesela sem bila, ker so me imeli za eno luštno staro mamo, ki jim pripoveduje o stvareh, ki so jim blizu. Lani sem izdala še eno knjigo, Kuharske prismodarije. V njej so zgodbe za babice in vnuke, pomešane z recepti, ki jih lahko skupaj preizkusijo. V kuhinji se odvijajo najlepši trenutki, če jih, seveda, znamo povezati v celoto. Rada bi videla, da bi knjigo prebirale vsaj babice. Morda bodo v njej dobile idejo, kako pomembno je, da zapisujemo zgodbe, ki se porajajo v času, ko juha brbota v loncu in ko iz pečice diši po jabolčnem zavitku.